Zmago Jelinčič svojo prihodnost gradi na svoji verziji preteklosti, ki je seveda bleščeča. In plemenita, saj naj bi se po njegovih žilah pretakala modra kri. Preden je lani postal plemeniti, je bil že marsikaj: zbiratelj starega denarja in izdajatelj znamk, baletnik, farmacevt, varuh narodnih interesov, prvoborec, pravzaprav zmagovalec vojne za Slovenijo. Jelinčič pravi, da je takrat, ko so marsikateri Slovenci pobegnili čez mejo, v roke vzel kalašnikova in šel braniti slovensko samostojnost. Njegova druga kvaliteta je, kot pravi Jelinčič, da ne prodaja slovenskih nacionalnih interesov komurkoli iz tujine.
Je prvi in doslej edini predsednik nacionalne stranke. Je tudi parlamentarni inventar, saj se je doslej še vedno prebil čez prag državnega zbora. Prvič - presenetljivo - skupaj s kar enajstimi poslanci SNS, nato vedno - presenetljivo - za prgišče glasov.
Da njegova politična zvezda še ne bi utonila v pozabo, se je predlagal še za Kučanovega naslednika. Poslanec SNS Sašo Peče meni, da ima Jelinčič karizmo in ni solo igralec. Okrog sebe ponavadi ustvari ekipo, strokovna ali politična stališča in mnenja, ki jih pridobi iz ožje okolice, pa vedno preuči, dodaja Peče.
Nekdanji sopotniki se Jelinčičeve zavezanosti ekipi ne spominjajo. Nekdanji poslanec SNS Marjan Poljšak pravi, da mu je bil program, s katerim je leta 1992 nastopila SNS, všeč in mu je tudi ostal zvest. Jelinčič pa je po njegovih besedah ta program izdal.
Veliko naj bi izdale tudi verzije o manj bleščeči in manj plemeniti Jelinčičevi preteklosti, kjer se v megli - bolj ali manj nekaznovano - pojavljajo mož, ki je streljal na južnjake, udbovski padalec, lastnik nezakonitega domačega skladišča orožja, tat dragocenih poštol iz narodnega muzeja, skrunitelj cerkva, ovajalec politične emigracije, častilec Slobodana Miloševića in Sadama Huseina ter sovražnik golazni, ki da bi jo bilo treba počistiti že leta 1945. Jelinčič pravi, da se za dobrim konjem vedno prah dviguje. Peče pravi, da Zmago Jelinčič ni pokvarjen, meni pa tudi, da nima nobenega masla na glavi. Po Pečetovem je Jelinčič bil in še vedno je trn v peti obstoječim strukturam in tistim, ki se ga dejansko bojijo.
Njegovi nasprotniki pa opozarjajo, da gre predvsem za bojazen, da ne bi spet naplahtal slovenskih volivcev. Kot pravi Poljšak, je njegova vloga na letošnjih predsedniških volitvah, da diskreditira kandidate, ki bodo imeli v svojem programu narodno-obrambno politiko. Po njegovem je vloga Jelinčiča obratna tistemu, kar sam govori. Poljšak še meni, da Jelinčič nima možnosti, da bi bil na predsedniških volitvah izvoljen. Kljub tovrstnim prerokbam se je Jelinčič vseeno pognal v lov za Kučanovim položajem. Pravi, da tudi za zabavo. Jelinčič meni, da Slovenci potrebujemo enega predsednika s humorjem, nasmehom, in da se tradicija ljudskega predsednika nadaljuje.
Z edinim predsednikom se noče primerjati. Ima pa v pisarni, poleg Titove, tudi Kučanovo sliko. Po njegovih besedah bi moral imet vsak poslanec in vsak državni uradnik predsednikovo sliko na steni. In če bo tudi tokrat podkuril protikandidatom, obstaja možnost ali pa nevarnost, da bodo decembra po pisarnah začeli obešati Jelinčičeve slike.
