Šele ko sem začel pripravljati prispevke o plastiki in zbirati podatke, sem se zavedel. Plastika je vendarle povsod. Ampak ... res povsod. Skorajda ga ni predmeta, ki ne bi imel v sebi vsaj kakšnega plastičnega delca. Plastika v kopalnici, plastika v kuhinji, plastika med igračami, plastika v oblačilih ...
Ko sem k temu dodal še grozljive številke, koliko plastičnih izdelkov uporabimo le enkrat, predvsem pa, koliko plastike vsako leto konča tam, kjer ne bi smela, mi je postalo jasno. Postali smo planet plastike. Prav zares.
Doslej smo proizvedli 8,3 milijarde ton plastike, polovico v zadnjih 13 letih. Ljudje po svetu kupimo milijon plastenk na minuto, 20.000 na sekundo. Le polovico teh plastenk se zbere za reciklažo. Plastenka po ocenah razpada 450 let, ribiški laks 600 let. Vsako leto uporabimo bilijon vrečk za enkratno uporabo. Do leta 2050 bo po nekaterih ocenah na svetu že 12 milijard ton plastike. |
In ne brez razloga. Plastika je namreč zelo poceni, predvsem pa tudi zelo zelo uporabna. Predstavljajte si, kaj bi se na dolgi poti do trgovine zgodilo s sočnim zrezkom, če ga ne bi zavili v plastično folijo? Pomislite, kaj bi oblekli, če bi se te dni odpravili smučat? Prav zato – kot je ob snemanju prispevka dejal dr. Kržan s Kemijskega inštituta, ki se s problemom plastike ukvarja že leta – drži: "Alternative nimamo!"
Ampak: ali res potrebujemo prav vso to plastiko, nas mora res spremljati na skoraj vsakem koraku? Predvsem pa; ali ne znamo z njo drugače, potem ko jo odrabimo? Mora res toliko plastike končati v naravi, v morjih in oceanih, med tjulnji, pticami, ribami, školjkami, kjer potem desetletja in desetletja razpada na strupene, škodljive, celo nekatere rakotvorne mikrodelce? Nam res ni mar, da vsako leto zaradi onesnaženosti s plastiko umre najmanj milijon morskih ptičev in več kot 100 tisoč morskih sesalcev?
Odgovor je, upam, jasen. Toda, kako, kaj storiti? Da bi se zanašal na politike in politiko, se mi zdi iluzorno. Pa čeprav je Evropska komisija prav ta teden plastičnim odpadkom napovedala vojno. A glede strategij sem že od nekdaj skeptičen, zdi sem mi, da vse prevečkrat ostanejo le črke na papirjih. Vem, da potrebujemo tudi državne in naddržavne ukrepe, celo nujni so, a kjer lahko, bi morali največ storiti sami.
Filozofija zero waste – življenje brez odpadkov – se mi zdi – povsem iskreno – pretirana, ob današnjem tempu življenja izvedljiva za redke, za mnoge preveč utopična. Ne predstavljam si, da bi sam delal zobno pasto, deodorant, čistila, celo zdravila. Ali pral hčerkine plenice.
A vendarle mi je vse to dalo misliti. Mora imeti moja zobna pasta res mikrodelce, za bleščeč in sijoč nasmeh? Ne bi za umivanje rok raje uporabljali trdega mila? Kaj ko bi zelenjavo namesto v katerem od preštevilnih supermarketov raje kupili pri kakšnem kmetu? Res ne gre drugače, kot da vodo kupim v plastenki?
Zdaj imam s sabo vedno platneno vrečko. Nekje je vendar treba začeti.
KOMENTARJI (20)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.