Od ZDA do Singapurja, Nemčije in Slovenije: kako se obdavčuje kriptovalute?

Potem ko je Furs že decembra izdal podrobnejša pojasnila o načinu davčne obravnave poslovanja s kriptovalutami, se številni, ki se gibljejo v svetu kriptovalut, še vedno sprašujejo, kakšne so pravzaprav njihove obveznosti do države.

Številni komentatorji menijo, da država do njihovih zaslužkov v kriptosvetu nima prav nobene pravice. Prvič za to, ker gre za nereguliran svet, ki ne želi biti del 'sistema', in kjer ni nobenih zaščitnih mehanizmov ali kakršnih koli jamstev. Drugič, ker po njihovem mnenju dobiček nastaja v virtualnem svetu, zato prsti pobiralcev davkov iz realnega sveta tja ne bi smeli. Kritiki obdavčevanja tako menijo, da je za lastnike kriptovalut najpomembneje, da kriptopremoženje uspešno skrijejo pred dacarji. Ti pa seveda menijo drugače – vsakršno premoženje je lahko potencialen vir davkov.

Na Fursu so na primer odločeni, da gre za premično premoženje, ki nastaja z opravljanjem dejavnosti. In če je ta dejavnost stalna, jo je treba 'legalizirati' in posledično plačati davke. Prav tako bi se lahko o premoženju lastnikov kriptovalut pozanimali – kot so se v primeru oddajanja nepremičnin – pri tretjih osebah.

Goreči nasprotniki poseganja na področje kriptovalut državi očitajo, da je stegnila lovke zdaj, ko je mogoče s kriptovalutami 'mastno zaslužiti', in da 'odkriva toplo vodo'. Slednje sicer ne drži. Obdavčevanje kriptovalut ni slovenska pogruntavščina, ampak ga poznajo v številnih državah. Kakšne načine obdavčitve so ubrali v nekaterih državah, kjer kriptopremoženje ni le stvar posameznika?

ZDA so pravila o obdavčevanju kriptovalut objavila že leta 2014. Kriptovalute obravnavajo kot premoženje in obdavčujejo kot kapitalske dobičke. Lastniki kriptovalut morajo o transakcijah obvestiti IRS. K plačevanju davkov so zavezani tudi rudarji kriptovalut in tisti, ki jih prejemajo kot plačilo za dobrine ali storitve. Ti morajo v davčno napoved vpisati količino prejetih kovancev in njihovo vrednost na dan plačila. Prav tako morajo kriptoprihodke prijaviti vsi, ki bi v kriptovalutah dobili plačo. Tiste, ki kriptopremoženje zamolčijo, lahko kaznujejo, kritiki pa opozarjajo, da trenutne opredelitve kriptovalut poslovanje z njimi spreminjajo v nočno moro, saj je na letno davčno napoved – po najbolj strogi interpretaciji zakonodaje – treba napisati tudi, da je oseba z njimi plačala hamburger. Nekaj kritikov pa meni, da pristop, po katerem se kovance obravnava kot predmete in ne kot valute, tudi izkrivlja podobo kriptovalut v javnosti.

Singapur je bil med prvimi, kjer so se želeli lotiti urejanja davčnega področja kriptovalut. Z vprašanjem so se ukvarjali že leta 2014 in oblasti so sklenile, da premoženje, ki nastane pri prodaji kriptovalut, ni obdavčeno, če gre za stalni del posameznikovega premoženjskega portfelja. Da pa je treba legalizirati dejavnost in plačati davek, če je trgovanje s kriptovalutami ena od posameznikovih osnovnih dejavnosti.

Japonska se je s tem vprašanjem ukvarjala lani. Tisti, ki so na račun kriptovalut ustvarili prihodke, morajo plačati davek od dohodka.

V Kanadi velja, da je plačilo za blago ali storitev s kriptovaluto menjava blago za blago in je v skladu s tem tudi obdavčena. Tudi plače v obliki kriptovalut so predmet obdavčitve. Obdavčeno je tudi rudarjenje za komercialne namene, se pa primeri obravnavajo individualno.

Izrael se je obdavčevanja kriptovalut lotil leta 2013 in leto pozneje priznal, da je nemogoče nadzorovati  kriptovalute, s tem pa jih je tudi nemogoče obdavčiti. Čez tri leta je našel rešitev. Kriptovalute vidi kot dobrine in jih kot takšne tudi davčno obravnava. Trgovanje ali rudarjenje opredelujejo kot posel, davek se obračunava glede na dobiček. Plačevanje za storitve ali artikle se obravnava kot menjava blago za blago, ob prodaji kriptovalut pa je treba plačati davek na kapitalski dobiček.

V Evropski uniji se države obdavčevanja kriptovalut lotevajo različno. Na Finskem in v Nemčiji so obdavčene kot kapitalski dobički in v okviru "davka na bogastvo". Nemška situacija je lastnikom kriptovalut sicer zelo všeč, saj prodaje do 600 evrov niso obdavčene, prav tako ni treba plačati davka na kapitalski dobiček, če oseba kovance zadrži za več kot eno leto.

V Avstriji kriptokovance opredeljujejo kot nepredmetno sredstvo, obdavčujejo pa se v okviru davka na dohodek.

V Španiji je treba transakcije s kriptokovanci zapisati v letno davčno napoved, davek pa se obračunava po načelu – večji kot je dobiček, višji je davek.

Švedi pa so kriptovalutam dali status valute, z davki pa ne pritiskajo preveč. To dejavnost namreč vidijo kot hobi, a le dokler se strast ne spremeni v posel in posameznik na leto ne nakopiči več kot 25 kovancev. Potem sledi plačevanje davkov.

Kaj natančno o obdavčevanju kriptovalut in z njimi povezanega premoženja pravijo slovenski dacarji? Slovenija ni kriptooaza, tistim, ki imate kriptopremoženje, pa pod prste gleda Furs. Dohodek posameznika, ki izvira iz trgovanja s kriptografskimi valutami, se šteje kot dohodek iz dejavnosti, če je dosežen z neodvisnim samostojnim opravljanjem dejavnosti, in to ne glede na namen in rezultat opravljanja dejavnosti. "Bistveni elementi, ki morajo biti pri tem podani, so neodvisnost in samostojnost pri opravljanju dejavnosti ter trajnost dejavnosti," pojasnjujejo na finančni upravi. Fizična oseba, ki opravlja dejavnost, se mora vpisati v poslovni register.